Zakaj ime Nevidna mama?
Ker ti dve besedi najbolj strneta moje počutje, odkar sem postala mama dvema čudovitima otrokoma. Imam namreč dve čudoviti in zdravi deklici za kateri sem vsak dan hvaležna, da ju imam, saj mi popestrita vsak dan, me učita, me preizkušata, nastavljata ogledala in mi pomagata, da rastem kot oseba.
A danes vem, da nisem bila dobro pripravljena na materinstvo. Pa ne v smislu materialnih stvari, te sem imela urejene, saj smo zmeraj poslušali, da moramo imeti otroke, ko imamo finančne pogoje za to. Kako si želim, da mi kdo preden sem imela otroka povedal, da ni pomemben samo finančni del, ampak moj psihološki, to kako sem jaz psihično pripravljena na otroka, ali sem v sebi toliko mirna, da bom lahko skrbela za otroka ali me bo metala iz tira vsaka malenkost. Verjetno sem spet potrebovala ravno takšno izkušnjo, saj sem se iz nje res ogromno naučila. Brez te izkušnje se verjetno ne bi nikoli prav poglabljala v svoje občutke in raziskovala od kod prihajajo.
Vsak ti namreč pove, da se ti bo življenje z rojstvom otroka popolnoma spremenilo, vendar ti temu ne verjameš oziroma to je ena tistih stvari, ki jo moraš izkusiti, da veš kako je v resnici. Vendar iskreno verjamem, da če bi se ljudje tudi psihološko pripravljali na otroka tako kot se v materialnem smislu in v smislu, da se izobražujejo v starševski šoli in podobno kako v fizičnem smislu skrbeti za otroka, bi jim bilo veliko lažje v tem obdobju, ko postanejo mamice. V tem obdobju je za vsako mamico pomembno, da zna obvladati stres in da ima močan notranji steber, da se zna spopasti s situacijami v katere pride z rojstvom otroka. Sama sem čutila izjemno velik pritisk, da moram poskrbeti za svojega otroka, da sem zanj popolnoma odgovorna jaz in to me je zelo obremenilo, to sem vzela kot nalogo v kateri se moram 100% izkazati in v kateri ni prostora za napake. Tako sem nase naložila velik pritisk, veliko breme, ki se ga nisem niti zavedala. Veliko truda in energije sem vložila v to, da sem skušala 100% imeti kontrolo nad vsem in da mi nihče ne bi mogel očitati, da nisem dobra mama. Uh ta družbeni pritisk, da sem popolna mama, partnerka, gospodinja, in še in še sem v tem obdobju čutila nenehno, dokazovanje, danes se vprašam komu, zakaj,….. Velikokrat prav zaradi tega nisem uživala v danih trenutkih kot bi lahko.
Ta pritisk, ki sem si ga naložila je botroval tudi temu, da sem ves svoj čas, energijo, vso svojo pozornost namenila materinstvu in počasi in neopazno je izginjalo vse drugo. Dokler ni prišlo obdobje, ko sem se počutila tako samo, tako osamljeno kot še nikoli prej v življenju. Težko je še danes pisati o tem, nočem niti pomisliti, da bi si moja otroka kdaj mislila, da sta mi bila v breme, daleč od tega, obe sta bili zelo zaželjeni in vedno sem bila srečna in hvaležna, da ju imam, ampak želela bi si, da bi takrat vedela to, kar vem danes, da bi pred njunim prihodom v sebi zgradila en tak temelj, da bi se znala spopadati s svojimi občutki, stresom, skrbmi… zato pravim, da bi se vsak starš na otroka moral pripraviti tudi v tem smislu. Jaz se v tem obdobju niti nisem zavedala od kod ti občutki, zakaj se počutim tako samo, saj sem vendar vedno imela ljudi okrog sebe. Imela pa sem občutek, da sem nevidna in od tu naslov nevidna mama, lahko bi zapisali tudi (ne)vidna mama. Imela sem občutek, da nikomur ni mar zame, za moje občutke, da me nihče ne sliši, da me nihče ne razume in da sem za vse popolnoma sama. Vsi ti občutki so vplivali na vse v mojem življenju, tudi na zdravje in šele potem, ko je to začelo načenjati moje zdravje sem spoznala, da se moram bolj poglobiti vase, da moram to raziskati. Najprej sem seveda za vse navedeno krivila druge oziroma okolico, drugi so bili krivi, da me ne poslušajo, da mi ne namenijo svojega časa, sistem ker je takšen kot je….in šele ko sem spoznala, da vse izvira iz mene, da so to moji občutki, ko sem kopala po tem zakaj se tako počutim, kakšni so moji vzorci, kaj sproža te občutke, šele takrat, ko sem ozavestila svoje težave, občutke, sem vzela moč nazaj v svoje roke in počasi a vztrajno pričela spreminjati stvari. Del tega “kopanja” po sebi je bilo tudi pisanje neke vrste dnevnika svojega življenja, da sem stvari in s pisanjem tudi čustva spravila iz sebe, jih prelila na papir in ob tem sem prišla do spoznanja, da bi nekega dne rada napisala knjigo o tem, ki bi ji dala naslov (Ne)vidna mama, s tem bi želela povedati svojo zgodbo in pomagati še komu, ki doživlja podobno in zato sem se odločila, da bom tudi na spletu ustvarjala pod tem imenom.
Pot raziskovanja me je vodila naprej in ob raziskovanju različnih tehnik kako si pomagam pri stresu, pri raziskovanju svojih občutkov, pri prepoznavanju in preseganju vzorcev sem ob branju različnih knjig, literature, gledanju posnetkov raznih tehnik med drugim naletela tudi na Fraktalno risbo, ki me je v trenutku navdušila in tako sem prebrala tudi knjigo Pot k sebi – z metodo fraktalne risbe do svobode srca avtorice dr. Deje Muck. Metoda fraktalne risbe me je tako pritegnila, da sem potem pričela obiskovati tudi fraktalno šolo, kjer sem pridobila certifikat III. stopnje, izobraževanje na tem področju bom še nadaljevala, hkrati pa mi je ta metoda kot oblika samopomoči zelo pomagala, da sem se opogumila in začela zasledovati tudi svoje sanje in početi stvari, ki so meni všeč. V vseh življenjskih vlogah sem se namreč izgubila, nisem več imela stika s seboj, morda se to sliši čudno, vendar človek, ki se sooča s tem točno ve kaj imam v mislih. Izgubiš se, živiš tako kot se od tebe pričakuje in prezreš, potlačiš svoje želje, interese in ker se tako zanemarjaš se imaš rad vedno manj in ujameš se v spiralo, ki te vleče navzdol in ti sploh ne opaziš, ne veš od kod vse to, če pa delaš vse kar se od tebe pričakuje, skrbiš za otroke, dom, hodiš v službo, delaš vse, kar bi naj delal, a v resnici ne skrbiš zase, ne skrbiš za osebo, ki jo moraš imeti najrajši. V okolju iz katerega izhajam velja za egoistično, če najprej poskrbiš zase, a nekega dne ob takšnih in drugačnih situacijah vsak od nas dojame, da moramo poskrbeti zase, saj bomo le tako ostali zdravi in bomo konec koncev lahko poskrbeli tudi za druge. In s tem, ko sem se ponovno pričela poslušati, upoštevati svoje želje, jih izražati, sem obudila ljubezen do sebe in z delom na sebi sem se znebila teh občutkov osamljenosti, stopila sem iz vloge žrtve, ko sem prepoznala, da gre za ta vzorec in iz nevidne mama sem se prelevila v vidno mamo, v ljubečo mamo, v mamo, ki ve kaj hoče, ki jasno postavi svoje meje in predvsem se vsak dan uči biti prisotna tukaj in zdaj, uživati v trenutkih in biti sočutna do sebe in vseh drugih ljudi.